Marjeta Bregar 

ŠOLA OD NJENIH ZAČETKOV DO LETA 1945

 Prispevek k zgodovini šole

Pisati o zgodovini in razvoju Osnovne šole Tržišče od njenih začetkov do leta 1945 ni tako preprosto, saj za to obdobje ni ohranjenega osnovnega vira za obravnavo te teme – šolske kronike. Ob požigu šolske stavbe med drugo svetovno vojno je bila namreč uničena. Prispevek k zgodovini šole sem tako pripravila na osnovi drugih, precej razdrobljenih virov. Najpomembnejši uporabljeni viri se nahajajo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani in Župnijskem uradu v Tržišču (dokumenti in župnijska kronika za starejše obdobje na temo župnija in kraj), v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani za čas med obema vojnama (dokumenti, povezani s šolo) ter na OŠ Tržišče (šolska kronika za obdobje druge svetovne vojne). Drobne podatke o tržiški šoli pa vsebujejo tedanji dnevni in tedenski časniki ter strokovno šolsko časopisje in šolski priročniki. Na osnovi tega so predstavljeni začetki in razvoj šolstva, šolski prostori in učiteljski zbor. Malo podatkov je ohranjenih za prikaz organizacije šolskega pouka in dejavnosti učencev, zato je to glede na skopost zgodovinskih informacij opisano le v drobcih oziroma bolj splošno na osnovi literature. Besedilo je zapisano v kronološkem zaporedju. K šolski tematiki sem dodala še nekaj informacij o zgodovini kraja v obravnavanem obdobju.

 

Začasna šola v Tržišču 1869–1880

Sredi 19. stoletja je Tržišče, kraj v Mirnski dolini, spadal pod okrajni in davčni urad Mokronog ter novomeško sodišče. Tu je leta 1854 prebivalo 129 ljudi v 25 hišah, čez petnajst let (1869) 154 in leta 1881 le 126. Občina Tržišče je v letu 1869 štela 837 prebivalcev, leta 1881 pa 851.[1] Od leta 1751 je bil v Tržišču vikariat, z letom 1862 pa je bila ustanovljena samostojna župnija.

Šolstvo je bilo na slovenskem ozemlju do leta 1869 v domeni katoliške cerkve. Učiteljski poklic je bil praviloma združen s cerkovniško službo. Učitelj je bil slabo izobražen, plačo je imel vezano na cerkvene dohodke in bil povsem podrejen cerkvenim predstojnikom. Po sprejetju zakona v letu 1869 učitelju ni bilo več potrebno opravljati cerkvenih obveznosti in njegov materialni in izobrazbeni položaj se je izboljšal. Z zakonom so postale šole državne oziroma deželne ustanove, ki jih je država nadzorovala preko šolskih svetov. Osemletne obvezne osnovne šole so postale javne in jih je vodil nadučitelj. Šolska poslopja naj bi gradile in vzdrževale občine, kjer je bil sedež šole. Vpeljana je bila splošna šolska obveznost. V domeni cerkve je ostalo le poučevanje verouka na šolah.[2]

V Tržišču se je novi osnovnošolski zakon uveljavljal postopoma. Kljub temu da naj bi po letu 1869 bilo šolstvo v domeni države, so imeli tu tudi duhovniki pomembno vlogo, da se je šolanje otrok sploh začelo. Tako začetek začasne tržiške šole sodi v čas župnikov (oziroma do leta 1862 vikarja) Jožefa Suhadolnika, ki je v Tržišču služboval od leta 1849 do 16. marca 1874, in Jožefa Gerčarja, ki je prispel v Tržišče 9. septembra 1874 in tu deloval do smrti 1897. Ob župniku Gerčarju je služil kot kaplan Anton Nemec (1873–1884).[3] Leta 1869 se je v Tržišče priselil 20-letni Jožef Repič, ki je sprejel službo organista. Z družino je živel v mežnariji. Poleg te službe je poučeval tržiške otroke branje, pisanje in računanje do leta 1876, ko je oglušel.[4]

V t. i. šolskih pisnih virih zasledimo podatek, da po letu 1876 in do začetka ‘prave’ šole v letu 1880 v Tržišču otroci niso bili deležni poučevanja. ‘Cerkveni viri’ pa govorijo o velikem prizadevanju župnika Jožefa Gerčarja, da bi v teh letih (1876–1880) otrokom zagotovil izobraževanje. Tako je že 27. julija 1876 pisal knezoškofijskemu ordinariatu v Ljubljano, ali sme t. i. izpraševalno sobo nad cerkvenima kletema oddati za šolski pouk. Zdelo se mu je nezaslišano, da je 215 šoloobveznih otrok v župniji brez samostojne ljudske šole. Izpraševanje ljudi bi lahko opravili v mežnariji, žito pa bi lahko hranili v župnišču, ki je bilo v tistem obdobju povsem obnovljeno in dovolj prostorno.[5] Kleti in soba (kašča) nad njimi so bile zgrajene zraven župnišča v letih 1843–44 s prostovoljnim delom župljanov za potrebe vikarjev (kasneje kaplanov) in cerkve. Ordinariat se je s tem strinjal, v odgovoru 23. avgusta 1876 pa so predlagali župniku še, da bi morda tam živel tudi učitelj. Tovrstna rešitev bi prišla v poštev le za potrebe začasne šole in dokler ne bi bilo zgrajeno lastno šolsko poslopje. Cerkev bi bila še vedno lastnik nepremičnine.[6] Tovrstne aktivnosti je župnik nadaljeval, saj je v nedeljo, 26. novembra 1876, oznanil, da bo začetek začasne šole pri Sveti Trojici v torek (28. novembra). Iz nadaljnjih zapisov v župnijski kroniki pa je razvidno, da so se zamisli župnika Gerčarja o poučevanju otrok uresničevale precej počasneje od njegovih želja. Tržiščani so na nedeljo, 30. maja 1880, pri maši poslušali njegov predlog: »Ker se tolikanj potrebna naprava šole toliko časa ne more uresničiti, ker otroci odraščajo ter potrebnega nauka v branju, pisanju in računanju ne dobivajo, zato sva se z g. kaplanom odločila, da bova iz usmiljenja, iz kerščanske ljubezni do vaših otrok prostovoljno začasno tudi v branju, pisanju in računanju podučevala. V ta namen bomo razširili sobo za velikonočno izpraševanje. Stopnice se morajo popraviti, omisliti se morajo stoli, mize itd., zato bo danes teden za to napravo zjutraj in ob desetih ofer. Prepričani smo, da boste to podjetje s hvaležnostjo in z veseljem sprejeli.« Naslednjo nedeljo, 6. junija, je še dodal: »Opominjamo, da bomo pri vpisovanju in sprejemu otrok za podučevanje naravno ali kakor se že samo na sebi zastopi ozir imeli na starše, kateri so v primeru izdatno dejansko pomagali ali še bodo in katere smo in bomo dobro v spominu ohranili. Šola se bo začela oktobra, končala pa septembra, torej le en mesec ne.«[7] Glede na ta podatek iz oznanilnih knjig lahko sklepamo, da sta še pred prihodom ‘pravega’ učitelja, resda kratek čas, tržiško mladež poučevala tudi župnik in kaplan.

 

Začetek javne šole v Tržišču

Prvi učitelj in prostori za poučevanje do leta 1888

Prvi  ‘pravi’ učitelj (sprva kot začasni učitelj), ki je prišel v Tržišče v decembru 1880, je bil ‘sprašani učiteljski kandidat’ Wilhelm (Viljem) Gebauer.[8] Za stalno je bil nameščen konec leta 1883.[9] Za to delovno mesto je bila predvidena letna plača 450 goldinarjev, učitelj pa je imel zagotovljeno tudi stanovanje.[10] Gebauer se je rodil leta 1861 in je prišel iz Radeč. To pomeni začetek javne ljudske šole Tržišče. Ali je šola že takoj potekala v sobi (kašči) nad cerkvenima kletema zraven župnišča, glede na do sedaj znane vire z gotovostjo ne moremo trditi. Se je pa to prav gotovo zgodilo v naslednjih letih, saj je župnik 15. oktobra 1882 pri maši oznanil, da kar najbolje kaže, da bodo lahko napravili lasten prostor za šolski pouk, ker da že imajo tudi privoljenje od prečastitega novomeškega kapitlja. In tako naj bi iz farne izpraševalne sobe naredili primerno sobo za šolski pouk.[11] Na tem poslopju (nekdaj kašči oziroma izpraševalni sobi), ki je bilo krito še s slamo, je župnija v letu 1913 prekrila streho. To stavbo je pisec kronike, župnik Franc Vidmar, poimenoval ‘stara šola’.[12] Tudi župnik Karol Supin je leta 1933, ko je škofijski ordinariat Ljubljana prosil za dovoljenje, da popravi gospodarska poslopja, navedel, da bi popravil vinsko klet in sobi nad kletjo, ki sta v zelo slabem stanju. In pri tem dodal še, da je ena izmed sob svojčas služila za šolo.[13] Podatek, da je bila prva učilnica v župnikovi kašči (kaplaniji), zasledimo tudi v  Šolski kroniki državne osnovne šole v Tržišču. Kašča je stala ob cesti proti Malkovcu.[14] Danes stavbe ni več, saj je bila med drugo svetovno vojno požgana.

Župnik Gerčar je bil zelo naklonjen uvedbi pouka za otroke in prav gotovo je 20. aprila 1884 z veseljem zapisal, da šolo obiskujejo že vsi otroci. Oznanil pa je še, da bo z novim šolskim letom pouk za prvo sveto obhajilo potekal le v šoli in naj vsi starši redno pošiljajo otroke v šolo. Menil je, da naj si vsi otroci poleg krščanskega nauka pridobijo tudi »vednosti v branju in pisanju«.[15]

Da pa je lahko prišlo do javne šole v Tržišču, so prav gotovo pripomogla tudi finančna sredstva, ki jih je za ustanovitev šole pri Sveti Trojici zapustil v svoji oporoki iz leta 1858 Franc Serafin Metelko iz Škocjana.[16]  Le-ta niso bila tako majhna, saj je tržiški župnik 6. novembra 1881 oznanil, da so iz obresti glavnice že plačali prostor, kjer naj bi stalo v Tržišču novo šolsko poslopje (travnik in njiva). Izdelane so bile tudi klopi ter poravnana najemnina za šolske prostore do konca leta 1881. Tako starši v tem letu niso imeli nobenih stroškov v zvezi s šolanjem svojih otrok. Preostanek obresti je bil naložen v ljubljansko hranilnico za gradnjo nove šolske stavbe. Od prvotnega kapitala (glavnice) je tržiška šola vsako leto prejemala še po 50 goldinarjev in 40 vinarjev. V znak dobrote so se pokojnemu Metelku župljani zahvalili s slovesno, péto sveto mašo 9. novembra 1881.[17]

Tržiška šola je bila v tem obdobju enorazrednica. Pouk je potekal v enem razredu in z enim učiteljem. V tem edinem razredu je učenec, če je bil dolžan hoditi v redno osnovno šolo, ostal vseh osem let. Podatka o šolskem okolišu in o številu učencev iz prvih let javnega šolstva v Tržišču zaenkrat še ne poznamo. Število otrok, ki so šolo obiskovali, ni bilo nujno enako številu otrok ‘godnih’ za šolo. Veliko jih namreč iz različnih vzrokov v šolo ni hodilo, čeprav bi morali. Leta 1876, ko javne šole v Tržišču še ni bilo, je župnik Gerčar zapisal, da je bilo brez pouka 215 šoloobveznih otrok.[18] Prvi podatek o številu učencev javne ljudske šole Tržišče nam je poznan za šolsko leto 1886/1887, in sicer 108 učencev.[19] V naslednjem letu je bilo na šoli že 131 učencev.[20] Njihovo število je nato naraščalo vzporedno s številom prebivalstva. V jeseni leta 1888 se je vpisalo v šolo že 143 otrok, od tega 74 dečkov in 69 deklic.[21] Pouk verouka je na tržiški šoli v začetnih letih obsegal štiri ure tedensko, za sprejem zakramenta prvega svetega obhajila oziroma birme pa so morali otroci obiskovati še poseben pouk. Prvo obhajilo so otroci sprejeli v starosti devet ali deset let, medtem ko so morali biti za birmo stari vsaj 12 let.[22]

Razglednica Tržišča, odposlana leta 1900. Šolska stavba je še pritlična.[23]

 

Šolski vrt oziroma drevesnica

Tradicija šolskih vrtov je pri slovenskih šolah zelo bogata.[24] V drugi polovici 19. stoletja je  imela t. i. učilnico v naravi skoraj vsaka šola. Sprva so bile v večini to drevesnice s sadnim drevjem in šele kasneje so na vrtovih gojili zelenjavo. Tržiška okolica je bila v glavnem kmetijska, podobno kot drugje na Dolenjskem v tistem obdobju. Na takih območjih so poskušali učence v ljudskih šolah izobraževati tako v teoretičnih kot tudi v praktičnih znanjih. V ospredje je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja prihajalo izobraževanje v praktičnem znanju iz kmetijskih panog, ki je potekalo na šolskih vrtovih oziroma v drevesnicah. Na Dolenjskem je leta 1886 delovalo 127 šol, ki so imele 67 šolskih vrtov. Na podlagi poročila cesarsko kraljevega (c. kr.) kmetijskega ministrstva, ki je nastalo s pomočjo zapisov t. i. potujočega učitelja Gustava Pirca,[25] izvemo, da je bilo največ šolskih vrtov na Dolenjskem v novomeškem okraju, v krškem okraju, kamor je spadala tudi šola v Tržišču, pa le osem. Tu je na vrtovih raslo 147 starih (t. i. maternih) dreves, v novomeškem okraju pa 191. Divjakov – necepljenih dreves je bilo na območju krškega okraja 300, v okviru novomeškega pa štirikrat več. V številu cepljenih dreves pa ni bilo tako velike razlike med okrajema (na območju krškega 640, novomeškega pa 941 dreves). Podatkov za posamezne šolske vrtove ni, ampak prav gotovo je tržiška šola takrat že imela vrt, čeprav ne poznamo podatka, kje.[26] Učitelj Gebauer je namreč leta 1888 prejel v Ljubljani na deželni sadni razstavi v okviru rubrike šolsko vrtnarstvo bronasto svetinjo s častnim darilom. Razstavo je med 18. in 21. oktobrom tega leta priredila c. kr. Kmetijska družba kranjska ob poteku proslavljanja 40. obletnice vladanja Franca Jožefa I. [27] Gebauerju je čut do vrtnarstva privzgojil oče, ki je bil tudi sam vrtnar in mu je pri delu pomagal. Tržiški učitelj je bil tudi član Pedagogiškega društva oziroma Društva učiteljev in šolskih prijateljev Krško (tudi Učiteljsko društvo), ki je delovalo od poletja 1886 dalje. Na zborovanjih, kjer so učitelji razpravljali o strokovnih problemih na področju šolstva, je tudi predaval (aprila leta 1887 npr. o šolskem vrtu oziroma drevesnici).[28] Tudi tržiški šolarji so se izkazali z delom v vrtu, še posebej pri zatiranju drevesnih škodljivcev. Spomladi leta 1888 so namreč »nad 35.000 hroščev pokončali in pozneje do 20.000 metuljev glogovega belina«.[29] Jeseni leta 1890 je bil Gebauer tisti, na katerega so se lahko obrnili kupci sadnega drevja (jablan in hrušk), ki se je prodajalo zaradi preselitve drevesnice. Ker ni posebej omenjeno, katera je ta drevesnica, je verjetno tu mišljen nasad dreves mokronoške drevesnice, saj je šlo za prodajo 1600 dreves. [30]

Učitelji so za namen poučevanja šolske mladine pridobivali znanje tudi na učnih tečajih na kmetijskih šolah. V Novem mestu so se tovrstni tečaji odvijali na kmetijski šoli na Grmu. Učitelji na Dolenjskem naj bi poznali poleg osnov sadjarstva (‘sadjereje’) in vrtnarstva še posebej vinogradništvo (‘trtorejstvo’), in sicer v tolikšni meri,  kolikor je potrebno za pouk (npr. spoznati se na cepitev trte …). Tovrstni pouk naj bi se na šolah odvijal vsako leto tako dolgo, dokler se ne bi ‘vzgojilo’ dovolj vinogradnikov, ki bi to delo dobro poznali. Ker se je tovrstno znanje v kraju prenašalo ne le na otroke, temveč tudi na starejše prebivalce, so takrat upali, da bi morda s tem rešili dolenjskega kmeta, da ne bi propadel. Konec 19. stoletja je namreč veliko vinogradov uničila trtna uš in zaradi tega so kmetje izgubili dohodke in veliko kmetij je prišlo ‘na boben’. Takrat je veljala misel, da je potrebno zasaditi vinograde z ameriškimi trtami, ki pa naj bi se jih požlahtilo z domačimi sortami, da bi trte rodile dobro vino. Prav gotovo je bilo tovrstno poučevanje za območje Tržišča izredno pomembno. Prenašanje praktičnega znanja s področja vinogradništva s strani učiteljev na mladino naj bi bilo, kot so takrat nekateri menili, tudi ena izmed dejavnosti, da dolenjsko vinogradništvo ne bi izginilo. Pa tudi kmetje bi tako učitelje bolj spoštovali.[31]

 

Gradnja šolskega poslopja 1886–1888

Gradnja šolskega poslopja se je pričela dve leti pred odprtjem. Poleg finančnih sredstev lokalne skupnosti so sredstva za gradnjo Tržiščani prejeli tudi od samega ‘presvitlega’ cesarja Franca Jožefa I. V jeseni 1886 jim je namenil 300 goldinarjev.[32] Deželni zbor Kranjske dežele je prispeval 100 goldinarjev.[33] Ne smemo pa seveda pozabiti na sredstva Frana Metelka. Kljub vsemu je denarja še vedno zmanjkalo. Da bi gradnjo šolske stavbe lahko zaključili do jeseni 1888, so potrebovali še 2800 goldinarjev. Dobrotnica za področje kulture in zlasti šolstva v Okrajnem glavarstvu Krško nasploh, gospa Josipina Hočevar, je ta znesek graditeljem posodila brezobrestno.[34] Težko pričakovano poslopje so odprli in blagoslovili v okviru praznovanja 40-letnice vladanja avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I.[35] v nedeljo, 21. oktobra 1888. V tem času je bil župan trgovec France Prijatelj.[36] Stavba je imela eno učilnico in stanovanje za učitelja. Ob odprtju so vzidali na šolo tudi spominsko ploščo cesarju in dobrotnikom, ki so s finančnimi darovi pomagali sezidati stavbo. Kot je zapisal avtor prispevka v Dolenjskih novicah, naj bi bil to dostojen dokaz hvaležnosti dobrotnikom šole, ki so z gmotno pomočjo pripomogli: »… revnej fari k tako lepemu hramu, nadepolne, učeče se mladine. Bog jim plati.«[37]

 

Šolstvo po izgradnji šolske stavbe do leta 1918

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je tržiška občina obsegala sedem vasi (Tržišče, Bruna vas, Kaplja vas, Medvedjek, Skrovnik, Spodnje Vodale in Vrhek) z zaselki in 911 prebivalci. V samem kraju Tržišče (deli vasi: Dolina, Sveta Trojica, Mostec, Tržišče) je v 35 hišah prebivalo 135 ljudi. Območje je sodilo pod okrajno glavarstvo Krško in sodni okraj Mokronog.[38] Leta 1896 je kraj dobil pošto, od 1901 naprej je delovala posojilnica in hranilnica. Leta 1908 je bila mimo Tržišča zgrajena železniška proga Trebnje–Št. Janž. Prebivalci Tržišča in okoliških vasi so lahko vstopali na vlak v Krmelju, kjer je bila postaja. Poleg dela na lastnih kmetijah in še posebej v vinogradih so ljudje našli zaposlitev tudi v krmeljskem rudniku rjavega premoga. Morda tudi zavoljo slednjega in pa vinogradništva, ki je prebivalstvu omogočalo preživetje (prodaja vina), večjemu številu ljudi s tega območja ni bilo potrebno iti ‘s trebuhom za kruhom’ v zahodnoevropska rudarska mesta in daljno Ameriko. Število prebivalcev je postopno naraščalo in leta 1910 je živelo v kraju že 150 prebivalcev. Obseg občine se je povečal z nekaj vasmi in posledično je bilo tudi prebivalcev več – to leto že 1489.[39] V zgornjem delu vasi so potekali sejmi. Ustanovljena so bila številna društva (npr. Katoliško prosvetno društvo, Marijina družba, orli in druga). Obdobje od začetka 20. stoletja dalje je v Tržišču močno prežeto s političnem bojem med klerikalno (Slovenska ljudska stranka) in napredno, liberalno strujo. Boj se je odražal tako v občinskem odboru kot tudi v krajnem šolskem svetu.

 

Razvojne stopnje šole in šolsko poslopje

Z naraščanjem števila prebivalstva je naraščalo tudi število šoloobveznih otrok. Prostori pritlične šolske stavbe so bili premajhni za številno mladež. Deželni šolski svet je leta 1902 odobril dvorazrednico in zaradi potrebe po večjih prostorih je bila pritlična stavba nadzidana za eno nadstropje še v istem letu. Gradnja je trajala od 1. avgusta do 25. novembra 1902.

Trirazrednica je delovala po odloku višjega šolskega sveta od šolskega leta 1905/06 dalje (odlok 9. septembra 1905). V šolskem poslopju so bile tri učilnice in voditeljevo stanovanje. Štirirazrednica pa je tržiška ljudska šola postala v šolskem letu 1912/13 (odlok z dne 25. april 1913). [40]

Tržišče pred letom 1918. Šolsko poslopje je bilo nadzidano za eno nadstropje v letu 1902.[41]

Zaradi prostorske stiske bi se morala šola še pred vojno ponovno razširiti – z dozidavo ali novogradnjo. Gradnja naj bi stekla leta 1915. Ker pa je nastopila prva svetovna vojna, je tržiška hranilnica prošnji c. kr. okrajnega šolskega nadzornika ugodila in prepustila prvo nadstropje svoje stavbe za šolo. To ji niti ni bilo tako težko, saj hranilnica v njej ni poslovala, ampak je prostore oddajala v najem. Na zidavo nove šole v vojnih razmerah namreč ni bilo moč niti pomisliti. S tem je tržiška župnija razbremenila občino velikih izdatkov, ki bi jih morali nameniti za dodatno gradnjo.[42]

 

Učiteljstvo do konca prve vojne

Šola je še vedno sodila k šolskemu okraju Krško. Proti koncu 19. stoletja so šolo nadzorovali c. kr. okrajni šolski nadzorniki iz Krškega – sprva Jakob Vodeb, sledila sta mu Franc Gabršek in Andrej Šest, nato pa od začetka 20. stoletja pa vse do konca prve vojne Ludovik (Ljudevit) Stiasny. Strokovno osebje šole se je udeleževalo zborovanj tako na ravni okraja v organizaciji Učiteljskega društva Krško kot tudi mokronoškega učiteljskega krožka,[43] katerega člani so se srečevali tudi v Tržišču. Sestanek 3. maja 1908 je bil namenjen predavanju strokovnjaka Rajka Justina o razmnoževanju rastlin. Zbrani učitelji so nabrali tudi 20 kron prostovoljnih prispevkov za Učiteljski konvikt. Po končanem strokovnem delu pa so se še pozabavali v prostorih gostilničarja Prijatelja.[44]

Viljem Gebauer je Tržišče zapustil v šolskem letu 1889/90 in odšel za nadučitelja v Šmarjeto. Pouk se ni mogel nadaljevati kot običajno v septembru, saj je bil razpis za prosto mesto objavljen šele v začetku meseca oktobra, kar nam potrdi tudi zapis v Popotnikovem Koledarju za slovenske učitelje ob začetku šolskega leta 1890/91, da je učiteljsko mesto prazno. Mesto na razpisu je nato dobil izprašani kandidat Anton Sonc (Šonc), rojen v Savljah.[45] Z njim pa je v Tržišče prišla tudi njegova žena Avgusta, ki je na šoli deklice učila ročnih del. V obdobju njunega poučevanja je na šoli deloval tudi šolski vrt. Verouk je poučeval tržiški kaplan, v primeru njegove odsotnosti pa župnik. Šolo in kraj sta Šončeva zapustila ob koncu šolskega leta 1894/95. Že v začetku maja 1895 je bilo razpisano delovno mesto učitelja in voditelja na enorazredni ljudski šoli v Tržišči pri Mokronogu z letno plačo 300 goldinarjev. Novemu učitelju je bilo na voljo v šoli tudi stanovanje.[46] Službo je sprejel Franc Skulj (zapisano tudi Škulj), rojen v Kaplanovem pri Velikih Laščah, ki je bil za voditelja šole imenovan v oktobru istega leta.[47] Leta 1898 je njegova plača znašala 500 goldinarjev.[48] Naziv nadučitelja je pridobil v začetku šolskega leta 1902/03. Učiteljica na tej šoli je takrat postala Marija Grbajs (zapisano tudi Garbajs, Gerbeis, Garbeis), dotedanja učiteljica v Svetem Križu na Štajerskem.[49] Šolo je zapustil učiteljski kandidat Matija Pelko, ki je bil prestavljen na Studenec.[50] Na prelomu stoletij – v šolskem letu 1899/1900 je delovalo v celotnem krškem okraju 28 ljudskih šol z 68 razredi in 7600 učenci. V času službovanja v Tržišču je nadučitelj Skulj kupil tudi hišo, ki jo nekateri domačini še danes poznajo pod imenom ‘Škuljeva hiša’ (danes Tržišče 33).[51] S šolskim letom 1904/05, decembra 1904 je na trirazredni šoli začel poučevati novi učitelj, Francetov brat Andrej Skulj (tudi Škulj), ki je na šoli kot nadučitelj in šolski upravitelj ostal do jeseni leta 1919. Pri razpisu novembra 1904 za to delovno mesto je je bilo navedeno, da morajo tisti prosilci, ki še niso stalno nameščeni v kranjski javni šolski službi, z državno zdravniškim spričevalom dokazati, da imajo ‘popolno telesno sposobnost za šolsko službo’.[52] Drugi učitelji na šoli so se pogosto menjavali. Marija Garbeis je odšla 1906 in v šolskem letu 1906/07 sta učili na šoli poleg Skulja še Gabrijela Čerov in Alojzija Trošt. Vsi trije učitelji so spadali v IV. plačni razred z mesečno plačo 1000 kron. Z začetkom šolskega leta 1908 je iz Tržišča odšla začasna (provizorična) učiteljica Gabrijela Čerov, na šolo pa je prispela Ana Goli, dotakratna suplentinja na Raki.[53] Jeseni 1909 je prišel Fran Silvester, ki pa je že leto zatem odšel in ga je zamenjala Josipina Jager. Slednja je ostala nekaj let (vmes se je tudi poročila). Od šolskega leta 1912/13 dalje je tako poleg Škulja in Simončičeve (prej Jager) poučevala še Adela Pogorelec.[54] Medtem ko sta vodja in Pogorelčeva prejemala plačo 1200 kron in tako spadala v III. plačni razred, je Simončičeva v IV. plačnem razredu zaslužila 1000 kron na mesec.[55] V zadnjem letu vojne je začasni učitelj Anton Brodnik odšel v Kostanjevico, suplentinja v Tržišču pa je postala Valentina Bučar.[56]

 

Učenci in šolski pouk med letoma 1890 in 1918

V šolskem letu 1890/91 je znanja pridobival 201 otrok (99 dečkov in 102 deklici) – moralo pa bi jih 224. V tem letu je delovala tudi že ponavljalna šola[57], vpisanih je bilo 27 dečkov in 27 deklic. Naslednje leto je bila razlika med učenci in tistimi, ki bi morali obiskovati šolo, pa je niso, zelo velika – namesto 282 otrok jih je k pouku prihajalo le 184. Leto zatem je bilo novih znanj željnih 198 učencev (87 dečkov in 111 deklic), v letu 1894/95 pa 183 (80 dečkov in 103 deklice), čeprav bi se jih moralo šolati 220. Leta 1895 in 1896 je bila razlika med dejanskimi učenci in šoloobvezujočimi otroki spet visoka – 177 namesto 227. V šolskem letu 1897/98 je k pouku hodilo 183 otrok.[58] Za naslednja leta do leta 1918 podatkov o številu učencev v šolskih priročnikih ni objavljenih, v drugih virih, ki sem jih pregledala, pa so ti podatki zelo redki. Župnik Franc Vidmar je v župnijski kroniki za leto 1912 zapisal, da je v šolskem letu 1911/12 na trirazredni šoli poučeval verouk 400 otrok. Ta številka precej odstopa od podatkov o številu otrok na šoli konec 19. stoletja, saj je skoraj dvakrat večja. Vzrok gre verjetno iskati v povečanju obsega občine in s tem tudi šolskega okoliša. Ker je bilo poučevanje verouka običajno delo kaplana, ki pa ga tedaj v Tržišču ni bilo, je župnik prosil knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, da ga čim prej pošljejo. V prošnji je župnik uspel in avgusta 1912 je v Tržišče prispel kaplan Jožef Markič.

Čeprav zapisov o organizaciji šolskega pouka na tržiški šoli ne poznamo, je verjetno potekala podobno kot na sosednjih šolah. Tako se je pouk do konca avstro-ogrske države (1918) običajno pričel s 15. septembrom in zaključil sredi julija naslednjega leta. Izjema so bila leta prve vojne, ko je pouk potekal razmeram primerno. Poleg letnih dvomesečnih počitnic so bili pouka prosti dnevi vselej povezani z vladarjem in njegovo družino ter cerkvenimi prazniki. Tako so v obdobju cesarja Franca Jožefa I. (1848–1916) še posebej slovesno praznovali obletnico cesarjevanja (2. december) in njegovega godovnega (4. oktober) ter rojstnega dne (20. avgust). Učenci niso imeli pouka tudi ob cerkvenih praznikih – kot npr. božič (božične počitnice), 6. januar – sveti trije kralji, svečnica, velika noč (velikonočne počitnice), binkošti in vsi svetniki (1. november). Proste so imeli še dneve, ko so bili učitelji odsotni zaradi izobraževanj.

 

Šolski vrt

Šolski vrt oziroma drevesnico je imela šola vsa leta. V obdobju nadučitelja Andreja Skulja (1904–1919) je bil vrt še posebej lepo oskrbovan.[59]

 

Sodelovanje učiteljev s starši in krajani

 V začetku 20. stoletja so učitelji sodelovali s starši preko roditeljskih sestankov, javnosti pa so se skupaj z učenci predstavili z razstavami. Zato je imel veliko zaslug Andrej Skulj, ki je poskušal takoj po prihodu na šolo na različne načine povezati šolo s starši in krajani nasploh. Skulj je organiziral razstavo, ki jo je domačin pohvalil v časniku Slovenski narod. Zapisal je: »…vkljub temu, da je šola v precej hribski vasi, kjer pride naše ljudstvo le malo v dotiko z drugim svetom, imeli smo sedaj dokaj zanimivo prvo šolsko razstavo.« Konec šolskega leta 1904/05 so bili postavljeni na ogled izdelki otrok – veliko risb, ročnih del, kot so namizni prti, rokavice, različni vzorci, predpasniki, otroške srajce, jopice … Številni obisk razstave je potrdil, da se lahko tudi s šolsko razstavo ustvarja: »…ožja vez in dotika med šolo in ljudstvom …« in zato jo je pisec članka priporočal tudi drugim ljudskim šolam po deželi.[60]  Prvi roditeljski sestanek se je na ljudski šoli v Tržišču odvijal na dan pred svetim Miklavžem v šolskem letu 1909/10. Preko tovrstnih sestankov je želelo tržiško učiteljstvo vplivati na starše, da bi bolj podpirali šolsko vzgojo. Okrog 300 staršem je nadučitelj Skulj obrazložil njihov namen in pomen. Prisotni so bili deležni tudi predavanja učitelja Silvestra s pomočjo skioptičnih slik[61] o Italiji in Rimu. V lokalnem, dolenjskem štirinajstdnevniku Dolenjske novice je novica zaključena s stavkoma: »Začetek je storjen. Posebno v naših hribih je treba več izobrazbe.«[62] Naslednji roditeljski sestanek marca 1910 je bil namenjen predstavitvi škodljivosti alkohola v družbi. Nadučitelj Skulj je predavanje podkrepil s skioptičnimi slikami in avtor članka v Domoljubu je zapisal: »Mnogoštevilno občinstvo je napeto poslušalo prepotrebne nauke o škodljivem alkoholu. Dal Bog, da bi to predavanje obrodilo kaj sadu pri naših Dolenjcih! Pa to bo menda šlo počasi! Zakaj po predavanju je šla cela truma veseljakov v gostilno. Kjer so pili baje alkohol do ranega jutra. Čudni ljudje! Najprvo poslušajo, kako škodljiv je alkohol, potem pa gredo probat, če je res nevaren.«[63]

 

Šola med obema vojnama (1918–1941)

 Ob koncu prve svetovne vojne je razpadla avstro-ogrska država. Slovensko ozemlje je bilo vključeno v novo državo, od 29. oktobra 1918 sprva poimenovano Država Slovencev, Hrvatov in Srbov ter po 1. decembru 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (preimenovana oktobra 1929 v Kraljevino Jugoslavijo). V Tržišču je bil sedež davčne in politične občine, sodno pa je območje sodilo k Mokronogu. Upravno je spadalo k okrajnemu glavarstvu oziroma po letu 1922 sreskemu poglavarstvu ter z 1929 sreskemu načelstvu Krško. Prav tako je na področju šolstva območje sodilo h krškemu okrajnemu-sreskemu šolskemu svetu. Prebivalstvo na območju Tržišča je proti koncu vojne močno prizadela t. i. španska gripa, ki je dosegla svoj višek meseca oktobra 1918. Takrat je umrlo več ljudi kot celotno prejšnje leto skupaj, in sicer 37.[64] Politični boj med domačini – pripadniki klerikalne in liberalne stranke se je nadaljeval. Prav tako so se ljudje srečevali s težkim spoznanjem, da se veliko mož, očetov in fantov iz vojne ne bo več vrnilo domov, življenje pa je močno oteževalo veliko pomanjkanje življenjskih potrebščin in posledično draginja. Kljub vsemu so se prebivalci Mirnske doline nove države veselili in v sosednjem Mokronogu so pripravili manifestacijo v počastitev nove Države SHS. Med govorniki na tej prireditvi je bil tudi tržiški nadučitelj Škulj.[65] Posebnih prireditev v Tržišču v pozdrav novi državi niso pripravili. Glede na podatek v mokronoški šolski kroniki pa je učiteljstvo mokronoškega okoliša, kamor so sodili tudi tržiški učitelji, 21. junija 1919 v Tržišču zapriseglo kralju Petru I. Karađorđeviću.[66] Čez dva dni (23. junija 1919) so imeli učitelji krškega okraja konferenco v Tržišču. Po končanem zborovanju so pomagali pri nameščanju novega zvona v zvonik tržiške župnijske cerkve svete Trojice. Tržiščani so kot prvi po vojni v bivši Samasovi tovarni v Ljubljani naročili nov zvon. Leta 1917, med prvo svetovno vojno, so avstro-ogrski vojaki tako kot po drugih župnijah tudi tu cerkvam pobrali zvonove za vojsko. Novi zvon, posvečen Mariji Kraljici miru, je nosil, kot prvi ulit po vojni, št. 1.[67]

Leta 1934 so v Marseillu ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra. Ob tem so v tržiški župnijski cerkvi darovali mašo.[68] Domačini so zasadili lipo, ki raste še danes v zgornjem delu Tržišča ob nekdanji hranilnični hiši. Ob zasaditvi drevesa so dali v jamo tudi steklenico s posvetilom.[69]

Šolske prostore se je uporabljalo tudi za sestanke društev, delujočih v kraju, različne tečaje in predavanja, še posebej v povezavi z vinogradništvom, pomembno panogo v kraju. Običajno se je vse to odvijalo ob nedeljah, ko ni bilo pouka.[70] Rast prebivalstva se je nadaljevala in leta 1929 je v tržiški občini bivalo 1550 ljudi, čez dve leti pa že 1907.[71] Prav gotovo je bilo priseljevanje v porastu tudi zaradi možnosti zaposlitve v krmeljskem rudniku. Ljudje so se ukvarjali s trgovino, kmetijstvom in vinogradništvom. V kraju so številne organizacije in društva pripomogli k polnejšemu dogajanju. To so bila npr. Podmladek poverjeništva Rdečega križa, Podmladek poverjeništva Jadranske straže, Podružnica Sadjarsko-vrtnarskega društva, Podružnica Kmetijske družbe, Hranilnica in posojilnica, Prvo gospodarsko dobrodelno društvo. Delovale so šolska in učiteljska ter narodna knjižnica, v letu 1929 pa tudi gospodinjska šola.[72] Razvoj je kraju in posledično šoli prinesel nove dobrine. Med drugimi je izboljšanje pogojev za potek in organizacijo šolskega pouka prinesla elektrifikacija Tržišča oktobra 1936 ter izgradnja železniške proge proti Sevnici v letu 1938.

 

Razvojne stopnje šole

Na področju šolstva je v Sloveniji tudi še v novi državi kar nekaj časa veljala avstrijska šolska zakonodaja in tako ni prišlo do večjih organizacijskih in vsebinskih sprememb na tem področju. Novi šolski zakon za osnovno šolstvo je izšel šele v Kraljevini Jugoslaviji decembra 1929.  Se je pa uveljavil nov politični sistem, ki se je v šolah najbolj odražal v obeleževanju novih državnih in drugih praznikov, povezanih predvsem z domovino Jugoslavijo in kraljem ter njegovo družino. V letu 1925 so bili učitelji deležni odredbe velikega župana ljubljanske oblasti, kakšna je njihovo vloga v Kraljevini SHS: »Učitelj bodi v službi nacionalne in državne misli: vzgojno delo sloni na integralnem ujedinjenju! Vsak moment izrabimo za izraz in podkrepitev domovinske ljubezni!«[73] Omenjeni šolski zakon je razlikoval osnovne (prvi štirje razredi) in višje narodne (ljudske) šole, v katere so spadali zadnji štirje razredi. Osemletno šolanje je bilo obvezno.[74]

Tržiška šola – z nastankom nove države – državna narodna osnovna šola je postala z 29. septembrom 1920 petrazrednica in v istem letu, 2. novembra, je višji šolski svet odobril tudi vzporednico k prvemu razredu. Vzporednico k drugemu razredu je Ministrstvo prosvete dovolilo 30. septembra 1929. Šestrazrednica oziroma odprtje drugega razreda višje narodne šole je bilo 29. novembra 1932. Ob začetku šolskega leta 1940/41 je bila tako tržiška šola šestrazrednica z dvema vzporednicama. Osnovna šola je imela dva oddelka in dve vzporednici (stalnega k 1. oddelku in enega pri oddelku, kjer je bilo največ otrok). Na višji narodni šoli pa so učenci v dveh oddelkih dobivali snov za 5. in 6. šolsko leto ter pri zadnjem oddelku še kombinirano in skrčeno učno snov za 7. in 8. šolsko leto.[75]

 

Šolski prostori v času med obema vojnama

Prostorska stiska šole se je ‘vlekla’ že iz let pred prvo vojno. Zato je morala že v času vojne gostovati v prostorih hranilnice. Koliko časa je bilo tako, ni podatkov. Poskusi za razširitev oziroma novogradnjo so tekli od 20. let 20. stoletja naprej. Boj za prevlado političnih struj v kraju se je odražal tudi na šolskem področju. Kakor je bilo glede na politično usmerjenost sestavljeno vodstvo občine, tako je bil v Tržišču sestavljen tudi krajni šolski svet. Ena izmed njegovih najpomembnejših nalog je bila skrb za primerne šolske prostore. Finančno je morala šolo vzdrževati občina. Konec leta 1923 je bilo v šolski stavbi prostora za tri učilnice,  stanovanje voditelja šole in pisarno. Dve učilnici sta merili 10,15 x 6,74 x 3,59 m in tretja 6,8 x 5 x 3,59 m. Nadučiteljevo stanovanje v prvem nadstropju šole je imelo predsobo, jedilno shrambo, shrambo za razno orodje, stranišče, kuhinjo, spalnico in sprejemnico. Iz predsobe so vodile stopnice v veliko podstrešje. Pod pritličjem sta bili majhna klet in prostorna drvarnica. V pisarni so učitelji shranjevali učila in knjige. V enem izmed razredov je bil postavljen oder in tudi skioptikon, šivalni stroj ter harmonij. Poslopje, ki je bilo sicer v dobrem higienskem in stavbnem stanju, je bilo zavarovano pri banki Slavija za 36.000 din. Možnosti za širitev in ureditev novih učilnic takratni voditelj Ignacij Petje ni videl. Že od začetkov šolstva v Tržišču je šola prejemala finančna sredstva iz ustanove Frana Metelka. Po prvi svetovni vojni je izplačevanje obresti iz te ustanove zastalo, ker je bil ta denar namenjen vojnemu posojilu.[76]

 

Pred vhodom v šolo, verjetno 30. leta 20. stoletja.[77]

 

Leta 1924 je vodstvo občine prevzela Slovenska ljudska stranka (SLS – klerikalna struja), pred tem pa so bili nekaj let na oblasti liberalno usmerjeni domačini, ki so jih imenovali samostojneži. Župan je postal Franc Kobal.[78] Krajni šolski svet, v katerem so bili do leta 1924 v večini predstavniki liberalne struje, je nameraval zgraditi novo šolsko poslopje. Zato je predvidel finančna sredstva v višini 161.000 kron. Ko je 1924 postala vodilna stranka v občinskem odboru SLS, so njeni predstavniki v krajnem šolskem svetu preverili predvidene finančne načrte in ugotovili, da je znesek previsok, zato so jih znižali na 64.000 kron.[79] Kljub ideji in finančnemu načrtu se gradnja šole ni pričela. Ponovni boj za razširitev ali morebitno gradnjo novega poslopja je začel šolski upravitelj Fran Bizjan, ki je prišel na šolo v začetku šolskega leta 1928/29 iz mokronoške šole. V 30. letih je že bil ustvarjen stavbni fond, sestavljen iz zneska, ki sta ga prispevala Dravska banovina (40.000 din) in ministrstvo prosvete (10.000 din). Občina Tržišče je bila šoli od leta 1931 dalje dolžna že preko 100.000 din.[80] Ker možnosti preureditve starega poslopja ali gradnje novega ni bilo na vidiku, je krajni šolski svet šoli v šolskem letu 1931/32 priskrbel za šolo zasilno učilnico za nedoločni čas. Nahajala se je v hranilnični stavbi (danes Tržišče 21), in sicer v prvem nadstropju. Tu so se šolali tržiški otroci tudi že v času prve vojne. Učilnica je v dolžino merila 9,40 m, širino 4,7 m, visoka pa je bila 3,06 m in je imela pet oken. Otroci so vanjo vstopali po zunanjih stopnicah. Z zakonom o narodnih šolah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 je bila šolska občina tista, ki je morala skrbeti za poslopje, šolske vrtove in učiteljska stanovanja. Država pa je plačevala učitelje. S šolskim letom 1937/38 pa je prevzela vzdrževanje poslopij, vrta, učil, najemnino in stroške kurjave za učiteljska stanovanja banovina.[81] Od leta 1934 do druge vojne je imela šolska stavba štiri učilnice in eno stanovanje za poročene (družina upravitelja), šolski oder in skioptikon.[82] Prva kronistka tržiške kronike, učiteljica Alojzija Marin, ki je na šolo prispela poleti 1939, je zapisala razmišljanje, kaj vse bi bilo potrebno urediti v okolici šolske stavbe in zakaj je majhna verjetnost, da bi se širila proti cesti. Razloge je našla v prevelikem hrupu, ki bi motil pouk. Pa tudi prostor do ceste se ji je zdel premajhen in tako novozgrajene učilnice ne bi bile dovolj velike. Potrebno bi bilo urediti cesto, ki vodi mimo šole, da bi bila ta brez ovinka in bolj pregledna ter poslopje s tem bolj vidno. Odkupili naj bi t. i. Rezino hišo.[83] Urediti pa bi morali tudi odvodnjavanje s ceste in kanalizacijo. V nadaljevanju ni zapisa, ali so bila ta dela pred vojno tudi opravljena.[84]

 

 

Pogled proti spodnjemu delu Tržišča s cerkvijo Marije Vnebovzete in šolo s šolskim vrtom, okoli 1937.[85]

 

Učiteljski zbor

Andrej Skulj je jeseni leta 1919 odšel iz Tržišča na novo delovno mesto v Ljubljano na II. mestno deško osnovno šolo, kjer je delal kot stalni učitelj in sadjarski nadzornik.[86] V Tržišču je bil Skulj precej dejaven ne le na področju šolstva, ampak tudi v lokalnem političnem in družbenem življenju. Do novega leta 1912 je bil celo cerkveni organist, nato pa je delo opustil zaradi prenizkega plačila.[87] V počastitev Države SHS je imel govor na manifestaciji v Mokronogu. Prisoten je bil tudi 16. marca 1919 na shodu na mokronoškem gradu, kjer so prisotni iz celotne Mirnske doline protestirali proti »… laškim nasilstvom in okupaciji slovenskih jugozahodnih meja.«[88] Veliko vlogo je imel v šolstvu krškega okraja. Zanimal ga je napredek v stroki, aktivno je deloval pri možnem načrtovanju vpeljave kmetijske nadaljevalne šole, o čemer je pogosto predaval v okviru Učiteljskega društva Krško oziroma učiteljskih krožkov. Po odhodu Skulja je prevzel vodenje šole s 1. novembrom 1919 Tit Grčar, nadučitelj, ki je bil na to delovno mesto prestavljen iz Telč.[89] Razpis za delovno mesto moškega učitelja je bil za to šolo objavljen konec februarja 1921. Verjetno je mesto dobil Vinko Klanšek iz Šentjanža, ki pa je imel vsaj od maja 1921 dalje naziv nadučitelj in najbrž je opravljal tudi naloge vodje šole. Stalno namestitev za to mesto je prejel šele jeseni 1921. Kot so zapisali v Kmetijskem listu, je njegovo imenovanje »… porok za najlepšo slogo med šolo in domom.«[90] V času Klanškovega vodstva so učili na mešani petrazredni osnovni šoli in eni vzporednici v šolskem letu 1920/21 še Klotilda Kunasz, Vinko Ravnikar, Ana Hitzl in Julija Klanšek-Prijatelj.[91] Je pa Klanškovo službovanje v Tržišču trajalo krajši čas, saj je zaradi bolezni umrl 27. julija 1922. Pokopan je na tržiškem pokopališču. V kraju in med šolskimi kolegi se je dobro zapisal. Tudi pisec v Kmetijskem listu je imel o njem dobro mnenje: »Čeprav je bil le malo časa med nami, je bil vendar pri vseh nad vse priljubljen. Ni bil le vzoren učitelj in vzgojitelj, temveč tudi požrtvovalen občinski tajnik.«[92] Od Klanška so se poslovili tudi strokovni kolegi, združeni v Tržiški učiteljski krožek, katerega predsednik je bil.[93]Za podporo in sočutje ter pomoč se je moževim strokovnim sodelavcem kot tudi sokolom in članom pevskega društva zahvalila Klanškova vdova Julija Prijatelj Klanšek, tudi sama učiteljica.[94] Podobno kot Skulj je bil tudi Klanšek precej aktiven v krajevnem življenju, še posebej pa v strokovnih šolskih krogih. Kot nadučitelj v Tržišču  je spomladi 1921 dal pobudo za ustanovitev učiteljskih literarnih krožkov. Žal pa mu kolegi pri tej ideji niso sledili. Leopold Levstik, ki je napisal članek njemu v spomin, je zapisal, da mu je bila šola svetišče. Trudil se je, da bi bil tudi kmet izobražen s področja kulture in gospodarstva. V šolo je vpeljal kmetijski pouk, kmečki mladini pa priporočal, da se izobražuje v kmetijskih šolah in na tečajih. In kot je zaključil Levstik o Klanšku: »S politiko se ni dosti bavil, zato pa se je tem intenzivneje lotil prosvetnega dela, zavedajoč se, da delo, ki ga posveti mladini, ni nikoli zagrešeno.«[95] Po smrti Klanška je bil jeseni objavljen razpis[96] nadučiteljske službe na petrazrednici v Tržišču in javil se je Ignacij Petje. Poleg njega so mladež v letu 1922/23 poučevali še štirje učitelji, in sicer Fran Zupančič, Vinko Ravnikar, Jelena Petje Sedej in Joško Jesih. Na šoli je učiteljica Marija Dolžan učila deklice v 4. in 5. razredu ročna dela. Uradni sedež za ta pouk je sicer bil na šoli v Mokronogu.[97]

Ignacija Petjeta je zamenjal Adalbert Božič, ki je tu deloval v šolskem letu 1924/25. V začetku šolskega leta 1925/26 je odšel v Dobovo.[98] Za stalnega šolskega upravitelja v Tržišču pa je bil imenovan Josip Bradaška.[99] Na šoli je ostal tri leta. V začetku šolskega leta 1928/29 sta iz Mokronoga prišla zakonca Franc (Fran, Franjo) in Lea Bizjan.[100] V šolskem letu 1928/29 so poleg upravitelja poučevali še Josip Bradaška, Marija Osvald, Stanislava Rus, Ema Kastelic, Marija Gaberšek in Lea Škrjanc Bizjan.[101] Bizjan je delo opravljal do 19. marca 1942, ko je bil interniran v Italijo.

Premestitve učiteljev so bile zelo pogoste. V času, ko so zbirali podatke in jih potem v staležih objavili, se je slika seznama učiteljev v Tržišču skoraj povsem spremenila – se pravi komaj v enem letu. Isti je ostal le šolski upravitelj, tj. Fran Bizjan. Učitelji, razen voditelja, niso imeli stanovanja v šoli, zato so jih najemali po privatnih hišah v Tržišču.

V okviru Učiteljskega društva Krško je za območje Mirnske doline oziroma mokronoško okrožje deloval tudi učiteljski krožek, ki je nosil od 1908 dalje ime Mokronoški učiteljski krožek. Vsaj v obdobju 1920–24. januar 1925 pa ga poznamo kot Tržiški učiteljski krožek.[102] Takrat so namreč člani sklenili, da ponovno prevzamejo prejšnje ime – Mokronoški učiteljski krožek. Učitelji so se srečevali na zborovanjih po krajih, ki so sodili v območje šolskega okrožja. Na njih so poslušali različna strokovna predavanja, si izmenjavali informacije o poučevanju. Poleg strokovnih predavanj, izobraževanj so učitelji zbirali tudi finančna sredstva za kolege, ki so bili pomoči potrebni ali pa npr. za postavitev spomenika umrlemu članu.

 

Nadzor šole

Krajevni šolski nadzornik je bil vrsto let, tudi že v obdobju Avstro-Ogrske, Franc (Fran) Prijatelj (1858–1925), za katerega je šolski upravitelj Bizjan leta 1929 zapisal, da je bil dobrotnik in prijatelj šolske mladine, ki se je vestno trudil za šolstvo. Podatka o imenu krajevnega nadzornika po letu 1925 v virih nisem zasledila. Krajni šolski svet Tržišče je nadzoroval med drugim tudi obnašanje učiteljev in katehetov. V kolikor člani sveta niso bili z njim zadovoljni, so o tem pisali velikemu županu ljubljanske oblasti. Prosili so za odpust po njihovem mnenju neprimernega posameznika in namestitev novega, po obnašanju ustreznega.[103]

Okrajni (po letu 1921 imenovan sreski) nadzornik iz Krškega pa je bil vrsto let Ljudevit Stiasny (do leta 1924). Po tem letu so do druge vojne to delo med drugimi opravljali Leopold Levstik, Ivan Horvat, Ivan Pečnik, Martin Šterk, Ignacij Petje.[104] Nadzor glede pouka verouka so opravljale tudi cerkvene oblasti. Po vizitaciji za leto 1934 so na tržiško župnijo prejeli dopis, da so v Ljubljani s katehezo tržiških otrok zadovoljni in da je poučevanje verouka dobro opravljeno.[105]

 

Šolski okoliš, učenci in pouk 1918–1941

Šolski okoliš Tržišče ni bil enak občinskemu, saj je vključeval tudi prebivalce (otroke) iz drugih občin. V letu 1923 so šolo obiskovali otroci iz okoliških vasi v oddaljenosti do šest km. Prihajali so iz Gabrijel, Kaplje vasi, Malkovca, Medvedjeka, Mladetič (Gornjih in Dolnjih), Pijavic, Polja, Skrovnika, Tržišča, Vodal (Gornjih in Spodnjih), Vrhka, Pavle vasi, Škovca, Trščine in Gabrja. Iz Medvedjeka je bilo nekaj otrok všolanih na Telče, iz Križa in njegovih zaselkov pa jih je nekaj obiskovalo šolo v Boštanju, nekaj pa na Telčah. Leta 1934 je okoliš za tržiško šolo štel 2450 prebivalcev. V 30. letih 20. stoletja je pod vodstvom šolskega voditelja Frana Bizjana nastal načrt šolskega okoliša in pregled k temu načrtu. Iz njega je razvidno, da je bilo ‘šolodolžnih’ otrok 434. V šolo so prihajali iz 18 vasi in zaselkov. To so bile iste vasi kot v letu 1923, razen Laknic, od koder so prihajali dodatno še trije otroci. Pot do šole je bila za večino otrok slaba, še zlasti pozimi zaradi snežnih zametov. Iz smeri Pijavic pa je ‘nagajala’ tudi reka Mirna, ki je prestopala bregove.[106] Znanje so na tej šoli pridobivali tudi otroci iz sosednjega Krmelja, saj na njihovem območju v tem obdobju ni bilo organiziranega pouka.[107]

 

Načrt šolskega okoliša Tržišče, okoli leta 1929.[108]

 

Kdor izmed tržiških učencev je do začetka tridesetih let 20. stoletja želel končati osemrazredno osnovno šolo, jo je lahko obiskoval v sosednjem Mokronogu. Tamkajšnja šola je namreč imela že od  20. oktobra 1919 dalje status stalne osemrazrednice.[109] Uspešnejši učenci iz Tržišča so to možnost s pridom izkoristili.

V šolskem letu 1936/37 je bilo na šoli osem oddelkov, in sicer šest osnovne in dva oddelka višje ljudske (narodne) šole. Obiskovalo jo je 429 učencev, od tega 217 fantov in 212 deklet, ki jih je poučevalo pet učiteljic in trije učitelji. V naslednjih šolskih letih do druge svetovne vojne se število otrok in učiteljev ni veliko razlikovalo od teh podatkov, le število učenk je bilo v letu 1939/40 malce višje od učencev (deklic 227, fantov pa 204).[110]

 

Šolsko naznanilo Valburge Damjan, šolsko leto 1923/24. Najvišja ocena (izvrstno) je bila do leta 1925 enka, najnižja (nezadostno) pa pet.[111]

Prvi september kot prvi šolski dan se je povsem uveljavil v začetku 20. let 20. stoletja v Kraljevini SHS. Običajno se je pouk na ta dan pričel s sveto mašo. Na osnovi šolskega naznanila lahko zapišemo, da je 4. razred v šolskem letu 1922/23 vključeval naslednje predmete: branje (čitanje), pisanje, učni jezik (slovenščina), srbohrvaščina, zemljepis in zgodovino, prirodopis in prirodoslovje, risanje, petje ter verouk. Deklice so se izkazovale še v dekliških ročnih delih. Učitelji pa so ocenjevali še vedenje in pridnost učencev. Najboljša ocena je bila takrat enka, petka pa najslabša.[112] V prvem in drugem razredu pa so se otroci v letih 1937/38 in 1938/39 učili slovenskega jezika, računstva in oblikoslovja, risanja, lepopisa, in verouka. Seveda ne gre pozabiti še na telovadbo in ocenjevanje vedenja.[113]

Po propadu Avstro-Ogrske in rojstvu nove države so se spremenili pouka prosti dnevi v šolskem letu. Poleg velikih – dvomesečnih počitnic in cerkvenih praznikov, so praznovali 1. december kot dan združitve SHS, 24. maj praznik Cirila in Metoda, 28. junij kot Vidov dan in dneve, povezane s kraljevo družino – npr. 17. december rojstni dan kralja Aleksandra I. (do 1934) ter 8. januar kot rojstni dan kraljice Marije. Kasneje pa spet druge dneve, glede na to, kdo je bil na oblasti.

V šoli je bil še vedno obvezni predmet tudi verouk. Župnijski okoliš je bil približno enak kot šolski (vsaj trideseta leta 20. stoletja). Pouk verouka je v šoli še vedno poučeval kaplan. V kolikor je bilo to mesto v Tržišču nezasedeno, je to delo opravljal župnik, kar pa se je dogajalo pogosto. Tako je npr. župnik Franc Vidmar leta 1922 obvestil škofijski ordinariat, da ne bo več delal na šoli, v kolikor mu ne pošljejo pomoči – kaplana. Napisal je, da je preobremenjen že s pastoralnim delom v župniji, kaj šele, da bi lahko učil še verouk po dve uri na teden. Tudi duhovnik Karol Supin je v letih 1935 in 1936 na ordinariat ponovil tovrstno prošnjo. Takrat je kaplan proti plačilu verouk na šoli učil že 16 ur tedensko.[114] Posvetne oblasti so bile mnenja, da lahko nadzirajo župnika, češ da je kot veroučitelj podrejen šolskim oblastem. Tako je bil župnik Supin opominjan zaradi neprimerne pridige v tržiški cerkvi in pozvan na zaslišanje na srezko načelstvo v Krško. Vsebina pridige v dopisu ni navedena.[115]

O delovanju otrok v okviru šole je v virih zapisano izredno malo. Ob vzpostavitvi nove države, Kraljevine SHS, je šolska mladina sodelovala v akciji nabiranja narodnega davka. V okviru dveh šolskih prireditev v decembru 1918 so učenci nabrali 483 kron in 7 vinarjev denarja.[116] V šolskem letu 1930/31 je bilo 72 učencev vključenih v Podmladek Rdečega križa.[117] Šolski vrt je deloval celotno obdobje do druge svetovne vojne. V šolskem letu 1922/23 sta vrt sestavljala travnik in njiva v skupni velikosti 2.244 m². Pred vhodom v šolo pa so rasle vrtnice.

 

Izkaza o šolskem napredku v letih 1937/1938 in 1938/1939,

v katerih je ocena 5 najboljša.[118]

 

 

Vključevanje učiteljev in učencev v krajevno življenje

Sodelovanje je potekalo tako z občino kot tudi župnijo. Učenci so pogosto pripravili program slovesnosti, otvoritev ipd. Leta 1936, ko se je 16. aprila peljal skozi Tržišče v Mokronog ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen, so mu Tržiščani pripravili sprejem pri gostilni Jožeta Kovačiča. S primernimi pozdravi so ga sprejeli občinski odbor, duhovnika in tudi šolska mladina na čelu z upraviteljem.[119]

V letu 1938 je bila odprta težko pričakovana železniška povezava med Tržiščem in Sevnico. Na odprtju proge 8. decembra na železniški postaji Tržišče, ki je bila zgrajena že leta 1937, so sodelovali tudi predstavniki šole. Šolski upravitelj Fran Bizjan je bil predsednik pripravljalnega odbora za slovesnost ob odprtju železniške proge, na kateri so nastopili tržiški učenci.[120]

V cerkveni hiši, kjer je bila na eni strani mežnarija in na drugi velika dvorana, so imeli otroci med tednom v popoldanskem času možnost telovaditi. Društva, še posebej Katoliško prosvetno društvo, so tam prirejala številne gledališke igre.[121]

Ko je potekalo birmovanje otrok, so ti bili ne le birmani, ampak so sodelovali tudi pri sprejemu škofa birmovalca. Prav tako učitelji. Tako so 21. junija 1934 popoldne sprejeli in pozdravili pred šolo skupaj s šolskim upraviteljem škofa dr. Gregorja Rožmana. Sprejemu in pozdravu sta prisostvovala še župnik in župan. Zakrament birme je naslednji dan prejelo 266 otrok (137 fantov in 129 deklet). Tovrsten sprejem so ponovili tudi v letu 1940, in sicer je sprejem potekal 2. junija.[122] Jeseni 1940 je župnijo zapustil župnik Karol Supin, za njim pa je 24. novembra svojo službo dušnega pastirja v Tržišču nastopil Janez Jenko. Pri sprejemu so sodelovali tudi učitelji in v njihovem imenu ga je pozdravil upravitelj Bizjan.[123]

 

Šolski vrt in šola pred 1938.[124]

 

Šolstvo med drugo svetovno vojno[125]

Druga svetovna vojna se je v Kraljevini Jugoslaviji, kamor je sodilo tudi slovensko ozemlje, začela z napadom na Beograd 6. aprila 1941. Čez nekaj dni, v noči z 10. na 11. april, je na železniško postajo Tržišče prispel vojaški transport artilerije vojske Kraljevine Jugoslavije. Nekaj ur po prihodu je bilo moštvo posadke razpuščeno. Del vojaškega materiala in topove je vlak odpeljal naprej proti Mokronogu, del so ga pustili na postaji, vojaki pa so odšli na svoje domove. Ko so za ta dogodek izvedeli okoliški prebivalci, so množično prihajali na postajo in odnašali tako živež kot tudi razno blago. Istega dne je poslopje tržiške šole zasedla planinska enota iz Škofje Loke, ki je bila v popoldanskih urah prav tako razpuščena. Domačini so vojakom, pretežno Srbom in Črnogorcem, dajali civilno obleko, da so se lahko ti odpravili proti domu. Vojaški material, ki je za vojaki ostal v šoli, pa so Tržiščani odnašali na svoje domove. Tega dne – na veliki petek, 11. aprila 1941, so preleti nemških letal, ki so bližnjo Mirno in Novo mesto že bombardirali, vaščane opomnili, da je vojna že zelo blizu. V Tržišče in okolico je sprva prišla nemška vojska, ki je zasedala območje med 14. aprilom in 15. junijem 1941. Nemci so med 29. aprilom in 1. majem popisali prebivalstvo z namenom rasnega pregleda in posledično izgona ljudi v Nemčijo. Kdor je dobil najslabšo oceno, je bil predviden za prvo preseljevanje. Pregled ljudi je potekal v spodnji veliki učilnici šolskega poslopja. Simpatizerji Nemcev med domačini so zahtevali, da se prebivalci Tržišča in sosednjih vasi med seboj pozdravljajo s t. i. nemškim pozdravom ter na svojih hišah izobesijo nemške zastave s kljukastim križem. Tudi od šolnikov so konec aprila zahtevali enako.[126]

Sredi junija 1941 je nastala nova razmejitvena meja med Nemci in Italijani. Tako je od 15. junija  naprej tržiško območje sodilo pod oblast Italijanov in bilo vključeno v Ljubljansko pokrajino. Uvedeni so bili številni ukrepi, s katerimi je želela Italija povsem podjarmiti slovensko prebivalstvo in prvi med njimi je bilo uvajanje italijanskega jezika in s tem dvojezičnosti. Kasneje pa tudi uvajanje fašističnih simbolov, ustanavljanje fašističnih organizacij, izganjanje prebivalstva v taborišča, streljanje talcev, požigi poslopij in drugo. Tako je bilo tudi na obravnavanem območju. Po kapitulaciji italijanske vojske so za kratek čas prišli v kraj partizani, že z oktobrom 1943 pa je kraj zasedla nemška vojska. V začetku aprila 1944 so tu postavili postojanko domobranci. Do konca vojne so potekali številni spopadi med pripadniki ene ali druge vojske. Zaradi tega je močno trpelo prebivalstvo, porušene ali požgane so bile številne stavbe. Ena večjih bitk se je v Tržišču in na Šentjurskem hribu odvijala na binkoštni ponedeljek (30. maja) leta 1944. Vojna se je končala 9. maja 1945.

 

Šolski prostori

V času vojne je pouk potekal v treh učilnicah šolskega poslopja in do prihoda italijanske vojske tudi v zgornjih prostorih Hranilnice in posojilnice Tržišče. S prihodom vojakov, ‘karabinjerjev’, pa so ti zasedli prostor za učilnico.[127] Po spopadu s partizani so Italijani stavbo zažgali maja 1942. Po kapitulaciji italijanske vojske (8. september 1943) so za kratek čas šolsko stavbo zasedli partizani. Konec oktobra istega leta so v Tržišče vdrli Nemci. V času nemške jesenske ofenzive je bila požgana tudi šola, in sicer 24. oktobra 1943.[128]  Po koncu vojne je občina za namen šole poskušala obnoviti hranilnično hišo, vendar je to opustila zaradi prevelikih stroškov. Prostor za učilnici je dal na razpolago župnik Jenko v prvem nadstropju župnišča. Predvideni sobi za pouk sta se preuredili s pomočjo denarja, ki ga je v ta namen prispevalo okrožje. Ker je bil med vojno uničen ves šolski inventar, je šola Mokronog posodila 16 klopi in šolsko tablo. Obnova šolskega poslopja se je pričela v jeseni 1945.

 

Učitelji v času druge vojne

Na šoli je ob začetku vojne učilo osem učiteljev, trije moški in pet žensk. Ko je bil pouk 10. aprila 1941 prekinjen zaradi vojne in prihoda nemške vojske, so učitelji kraj zapustili, saj so se bali, da bi jih Nemci preselili v Srbijo ali Nemčijo. Po odhodu Nemcev in prihodu italijanske vojske pa so se 17. junija vrnili in nadaljevali s poučevanjem. V šolskem letu 1941/42 so na šoli službovali upravitelj Fran Bizjan ter učitelji: Stanislav Šefman, Vladimir Gal, Lea Bizjan, Lea Auernik, Alojzija Marin, Vladislava Silvester in Ema Kranjc. Zahvaljujoč učiteljskemu zboru in županu Lindiču italijanski vojski na šoli ni uspelo uvesti šolske kuhinje in fašistične organizacije za mladino ‘Gill’. Učitelji so se pridružili Osvobodilni fronti.[129] Šolskega upravitelja Franca Bizjana ter učitelja Stanislava Šefmana in Vladimira Gala so Italijani 19. marca 1942 odpeljali najprej na žandarmerijsko postajo v Krmelj, kasneje v mokronoške zapore in nato v koncentracijsko taborišče Gonars v Italijo. Ker so izgnali v internacijo vodjo šole Bizjana, je te posle prevzela Ema Kranjc. Na šolo so prispele kot začasne učiteljice begunke s Štajerske in Gorenjske, ki so učile namesto izgnanih profesorjev. To so bile Fini Polak, Amalija Rautar in Adela Pogorelec. Verouk sta poučevala župnik Janez Jenko in kaplan Janez Križaj. Med šolskimi počitnicami, v času italijanske poletne ofenzive leta 1942, je bila v italijansko taborišče na Rabu odpeljana učiteljica Alojzija Marin. V tem šolskem letu je šolo nadzoroval šolski nadzornik Žukovec. V letu 1942/43 so imele vlogo učiteljic Leonida Auernik, Vladislava Silvester, Lea Bizjan in Ema Kranjc, ki so šolo in kraj zapustile po koncu šolskega leta, julija 1943. Na šoli ni poučeval noben učitelj iz vrst okupacijske vojske. Štirje učitelji, ki so bili poslani v italijansko internacijo, so se po italijanski kapitulaciji vrnili domov.[130] Prva učiteljica, ki je bila na šolo nameščena po koncu vojne, je bila Feliksa Ostroveršnik 3. junija 1945. Prejela je nalogo, da ponovno vzpostavi šolski pouk. Za upraviteljico šole je bila 19. junija poslana na šolo iz mokronoške šole Emilija Lazarini, vendar službe ni nastopila, ker zanjo ni bilo stanovanja. Tako je delo upravitelja še naprej opravljala Ostroveršnikova. Čez štirinajst dni, 3. julija, sta se na delovni mesti učiteljic vrnili Leonida Auernik in Vladislava Silvester, 6. julija pa sta se javili še učiteljici Lea Bizjan in Alojzija Marin. Okrajni šolski svetovalec oziroma nadzornik je bil Pavel Herbst iz Mokronoga.

 

Šolski pouk in učenci med vojno

Šolsko leto 1940/41 je bilo zaradi začetka vojne začasno prekinjeno 10. aprila 1941. Ponovno je bil pouk vzpostavljen po 17. juniju in je trajal do konca junija. V času nemške zasedbe je morala šolska mladina učiteljstvo pozdravljati s t. i. nemškim pozdravom. Nemci so učencem povzročili veliko škodo tudi s tem, ko so jim ‘zaplenili’ vse slovenske knjige na šoli in s tem ogrozili pouk. V šolskem letu 1941/42 so učenci spet sedli v klopi 1. oktobra 1941. Otroci so pouk, ki je potekal v slovenskem jeziku, pridno obiskovali. Le učitelje je bilo strah, da bi bilo šolsko poslopje cilj vojaških napadov, zato so učence pogosto vodili v šolsko klet, kjer je bila varnost večja. V obdobju italijanske okupacije je bilo na vsakem koraku čutiti ukrepe Italijanov, da podjarmijo slovensko prebivalstvo. Tudi v šolstvu. Otroci, ki so v letu 1941/42 obiskovali tržiško šolo in razrede ob koncu leta uspešno zaključili, so prejeli Letno spričevalo v italijanskem in slovenskem jeziku. V prvem oddelku višje ljudske šole so bili učenci ocenjeni pri naslednjih predmetih: slovenski jezik, zgodovina, zemljepis, poznavanje prirode in higiena, praktična gospodarska znanja in gospodinjstvo ter ročna dela, risanje, lepopis, petje, verouk in telovadba. Ocene so imele enake vrednosti kot današnje, tako, da je 5 pomenila odlično in 1 prav slabo (danes nezadostno).[131] Šolsko leto 1942/43 se je pričelo 15. novembra 1942. Pouk je potekal dokaj nemoteno do 15. julija 1943. Prekinjen je bil le v dnevih spopadov med italijansko in partizansko vojsko. Marca 1943 je šolo obiskovalo 462 otrok, 221 dečkov in 241 deklic.[132] Jeseni leta 1943/44 se šolsko leto ni začelo in organiziranega pouka do konca vojne ni bilo. V začetku aprila 1944 so se Tržiščani prvič srečali z domobransko vojsko, ki je v kraju postavila svojo postojanko. Požgano hranilnično hišo so domobranci zasilno obnovili. Tam so postavili oder in uprizarjali igre. Za nekaj časa pa so v teh prostorih organizirali tudi poučevanje otrok, ki so jim brezplačno priskrbeli šolske potrebščine.

Nemci so izgnali v taborišča dvajset otrok in vsi so se vrnili na svoje domove. Na srečo v času vojne v šolskem okolišu Tržišče ni bil ubit noben otrok.[133]

V prvih dneh svobode je bil tržiški šolski okoliš razdeljen med pet krajevnih odborov OF, v okviru katerega je spadalo 16 vasi. Le-te so bile: Tržišče, Spodnje Vodale, Škovec, Vrhek, Skrovnik, Pijavice, Kaplja vas, Malkovec, Medvedjek, Pavla vas, Trščina, Polje, Gabrijele, Krmelj ter Zgornje in Spodnje Mladetiče.

Mesec dni po končani vojni je potekalo vpisovanje 298 šoloobveznih otrok (167 dečkov in 131 deklic), ki so bili rojeni v letih 1930–1937. Ker je to potekalo zelo slabo, je bila takratna učiteljica Ostroveršnik primorana izvrševati popis otrok po vaseh. Redni pouk v štirih oddelkih se je začel 21. in končal 30. junija 1945, torej le deset dni v celem šolskem letu 1944/45. Poučevanje je potekalo v zasebnem prostoru oziroma na prostem – v gozdu nad župniščem. Med 24. in 27. junijem je potekal II. kongres Zveze mladine Slovenije v Ljubljani. Na predvečer kongresa je tržiška mladina pripravila kres nad Tržiščem, šolski pouk pa je bil v tistih dnevih prepleten s spominom na padle borce in žrtve vojne. Šolsko leto 1944/45 se je zaključilo 31. avgusta 1945. Učenci, ki so v tem šolskem letu obiskovali pouk, so morali svoja spričevala nostrificirati, sicer so bila neveljavna. Poleg tega so morali tisti učenci, ki so v tem letu končali z osnovnošolsko obveznostjo, obiskovati zimski tečaj.

 

Sodelovanje s starši

Konec junija 1945 je bil ustanovni občni zbor Roditeljskega sveta za šolski okoliš Tržišče. Šolska upraviteljica Feliksa Ostroveršnik je staršem predavala na temo šola in dom. Izvedene so bile volitve za člane sveta. Sestavljalo ga je kar 12 članov. To so bili predstavniki šole, staršev, Zveze mladine Slovenije in krajevnega narodno osvobodilnega sveta.

 

Opombe

[1] Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, VI. del, Ljubljana 1857, str. 184; Special Orts – repertorium von Krain, Obširen imenik krajev na Kranjskem, Dunaj 1884, str. 37 in Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1976, str. 250.

[2] Jože Ciperle in Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987, str. 60–65.

[3]  Kronika župnije Tržišče, 1. del (1909–1940). Hrani Župnijski urad Tržišče (dalje Kronika župnije Tržišče, 1. del) in Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), NŠAL 572, Zapuščina F. Pokorn, župnija Tržišče, šk. 382.

[4]  Slovenski šolski muzej, Dokumentacijska mapa OŠ Tržišče (odslej SŠM), Kronika o razvoju šole v Tržišču z dne 30. marca 1929. Repič ni več mogel poučevati, je pa kljub gluhoti v župniji nato nad 40 let opravljal delo cerkovnika in za svoje delo je po letu 1919 prejemal tudi pokojnino. NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis cerkvenega predstojništva Tržišče škofijskemu ordinariatu Ljubljana, 25. september 1919, šk. 428.

[5] Župnišče naj bi pogorelo leta 1867. Kronika župnije Tržišče, 1. del. Zapis pred pisanjem kronike po letih.

[6]  NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis cerkvenega predstojništva Tržišče škofijskemu ordinariatu Ljubljana, 27. julija 1876 ter odgovor ordinariata z dne 23. avgust 1876, šk. 428.

[7] Utrinki iz kronike tržiške župnije, povzeti po starih oznanilnih knjigah. Tipkopis priložen Kroniki župnije Tržišče, 1. del.

[8]  Učiteljski tovariš (dalje UT), 1. december 1880, št. 23, str. 372. V novici je šola Tržišče zapisana kot šola pri Sv. Trojici pri Teržišu poleg Mokronoga. Ivan Lapajne je pri Opisu Krškega okrajnega glavarstva v UT (1. junij 1884, št. 11, str. 172), napisal, da je bila šola v Tržišču ustanovljena leta 1879. Ta podatek ne drži, saj šola za to leto še ni zapisana v seznamu šol šolskega okraja Krško. UT, 1. oktober 1879, št. 19, str. 302.

[9]  UT, 15. december 1883, št. 24, str. 384. Naveden je kot »g. Gebauer, učitelj v Tržišči«.

[10]  UT, 1. september 1883, št. 17, str. 272.

[11]  Glej opombo št. 7. Tržiška fara je bila pod patronatom novomeškega kapitlja.

[12]  Kronika župnije Tržišče, 1. del, leto 1913.

[13]  NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis ŽU Tržišče na škofijski ordinariat Ljubljana glede obrazložitve nujnosti popravil župnijskih gospodarskih poslopij, 1. september 1933, šk. 428.

[14]  Kroniko OŠ Tržišče je pričela pisati učiteljica Alojzija Marin ob božiču 1945. Podatke za starejša leta in šolsko leto 1940/41 je zapisala po spominu domačinov. Šolska kronika iz tega obdobja namreč ni ohranjena, ker je bila uničena ob požigu šole leta 1943. Kroniko hrani OŠ Tržišče. Dalje citiram ta vir kot Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[15]  Glej opombo št. 7.

[16]  Franc (tudi Fran) Serafin Metelko, roj. 1879 v Škocjanu, umrl 1860 v Ljubljani. Bil je duhovnik, jezikoslovec, pedagog, pisec in prevajalec šolskih in nabožnih spisov.

[17]  Glej opombo št. 7.

[18]  Glej opombo št. 6.

[19]  Popotnikov Koledar za slovenske učitelje 1887 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1886/87, Maribor 1887, str. 52.

[20]  Popotnikov Koledar za slovenske učitelje 1888 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1887/88, Maribor 1888, str. 61.

[21]  Popotnikov Koledar za slovenske učitelje 1889 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1888/89, Maribor 1889, str. 58.

[22]  NŠAL 10, župnija Tržišče, dekanijski vizitacijski zapisnik za župnijo sveta Trojica z dne 10. maj 1882, šk. 428.

[23]  Razglednica last Marjete Bregar, Vrhek.

[24]  Več o zgodovini in razvoju šolskih vrtov v: Mateja Ribarič, Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri – katalog k razstavi Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana 2014 in v: Šolska kronika, leto 2015, št. 3.

[25]  Gustav Pirc, učitelj in kmetijski strokovnjak je leta 1888 napisal  prvo slovensko obširnejšo knjigo s področja šolskih vrtov, in sicer Vrtnarstvo s posebnim ozirom za obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov.

[26]  Dolenjske novice (dalje DN), 1. junij 1887, št. 11, str. 85 in 15. julij 1887, št. 14, str. 110.

[27]  DN, 15. december 1888, št. 24, str. 183.

[28]  DN, 15. april 1887, št. 8, str. 62.

[29]  DN, 1. avgust 1888, št. 15, str. 116–117 in DN, 1. november 1888, št. 21, str. 166. Glogov belin je dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste sadnega drevja.

[30]  DN, 1. oktober 1890, št. 19, str. 150. Tržišče je omenjeno kot  Sv. Trojica pri Mokronogu.

[31]  DN, 15. april 1888, št. 8, str. 57–58 in 15. marec 1889, št. 6, str. 46.

[32]  DN, 1. november 1886, št. 21, str. 169. Tu je zapisano kot šola pri Sv. Trojici.

[33]  DN, 1. januar 1887, št. 1, str. 6. Tu je zapisano Tržišče kot Tržiše.

[34]  DN, 1. avgust 1888, št. 15, str. 118.

[35]  Obletnica 40-letnice vladanja cesarja je bila sicer 2. decembra 1888.

[36]   Franc (Fran) Prijatelj, posestnik in trgovec ter gostilničar je bil obče spoštovan mož. Deloval je na številnih področjih. Kot eden izmed vodij je sodeloval tudi pri gradnji šole v sosednjem Mokronogu v letih 1904–1905. Damjana Papež, Razvojne stopnje Osnovne šole Mokronog od njenih začetkov do II. svetovne vojne, v: Šolstvo v Mokronogu 1808–2008, Ob 200-letnici šolstva v Mokronogu, Mokronog 2008, str. 21.

[37]  DN, 1. avgust 1888, št. 15, str. 116–117 in DN, 1. november 1888, št. 21, str. 166.

[38] Gemeindelexikon von Krain, Wien 1905, str. 50.

[39]  Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, Wien 1919, str. 30.

[40]  SŠM, Kronika o razvoju šole v Tržišču z dne 30. marca 1929. Šolska popisnica za javno osnovno šolo Tržišče pri Mokronogu  iz 20. decembra 1923 pa navaja prizidavo nadstropja v letu 1901.

[41]  Razglednica je last Marjete Bregar, Vrhek.

[42] Slovenec, 6. avgust 1921, št. 177, str. 3 in Domoljub, 21. september 1921, št. 38, str. 406. Hranilnica in posojilnica, katere tajnik je bil župnik Franc Vidmar, je poslovala v župnišču.

[43]  Krožki so se začeli v sklopu učiteljske organizacije Zaveze slovenskih učiteljskih društev. Učitelji naj bi se redno sestajali in organizirali različna predavanja. Sedeži krožkov naj bi bili v krajih, ki so dostopni vsem učiteljem v svojem okolišu. Po sedežih so krožki imeli tudi ime, srečanja oziroma zborovanja pa so potekala v različnih krajih znotraj tega območja. Poročilom o mokronoškem učiteljskem krožku sledimo v UT od leta 1908 dalje.

[44]  UT, 22. maj 1908, št. 21, str. 2. Leta 1894 so učitelji ustanovili Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta z namenom zgraditi v Ljubljani poslopje, kjer bi lahko stanovali šolajoči se učiteljski otroci. Društvo se je vzdrževalo v glavnem s prostovoljnimi prispevki.

[45]  UT, 15. november 1890, št. 19, str. 351. Tudi on je imel na voljo stanovanje in letno plačo 450 goldinarjev. (UT, 1. oktober 1890, št. 19, str. 304 – razpis za učitelja in šolskega voditelja na enorazredni šoli v Tržišči.)

[46]  UT, 1. maj 1895, št. 9, str. 167.

[47]  UT, 16. oktober 1895, št. 19, str. 354.

[48]  Personalstatus der mit 1. October 1898 an den öffentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain definitiv angestellten Lehrpersonen, Laibach 1898, str. 34.

[49]  UT, 1. september 1902, št. 25, str. 247.

[50] UT, 20. september 1902, št. 33, str. 215.

[51]  Franc Skulj je odšel službovat v Mokronog in kasneje v Ljubljano. Hišo je oddajal v najem učiteljicam tržiške šole. Domačin Rafael Blažič se spominja, kako jim je kot otrok v 30. letih 20. stoletja prinašal živila iz trgovine.

[52]  UT, 20. november 1904, št. 33, str. 303 in UT, 20. december 1904, št. 36, str. 330. Njegovo ime je v virih zapisano tudi kot Hrabroslav Skulj – UT, 6. september 1907, št. 36, str. 399.

[53]  DN, 15. september 1908, št. 18, str. 146.

[54]  Podatki o učiteljih za šolo Tržišče in c. kr. okrajnih nadzornikih Krško so povzeti po priročnikih s seznami učiteljev za posamezna šolska leta med 1891 in 1897: Popotnikov Koledar za slovenske učitelje s popolnim imenikom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega ter po letu 1902 do 1912: Ročni zapisnik z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južno-Štajerskem in Primorskem in z osebnim staležem kranjskega ljudsko-šolskega učiteljstva.

[55]  Personalstatus der mit 1. Jänner 1918 an den öffentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain definitiv angestellten Lehrpersonen, Laibach 1918.

[56]  DN, 26. september 1918, št. 39, str. 154.

[57] V ponavljalno šolo so bili v tem obdobju vključeni učenci, ki so hodili v šolo vsa leta, kolikor je pač bila šola  razredna in so imeli dovolj znanja iz določenih predmetov – verouk, branje, pisanje in računanje.

[58]  Podatkom o številu šoloobveznih in dejansko šolajočih se otrok tržiške šole v tem obdobju sledimo v priročniku Popotnikov koledar za slovenske učitelje do leta 1897. Priročniki z naslovom Ročni zapisnik z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južno-Štajerskem in Primorskem in z osebnim staležem kranjskega ljudsko-šolskega učiteljstva od šolskega leta 1901/02 do 1914/15 ne vsebujejo podatkov o učencih.

[59]  Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[60]  Slovenski narod, 5. avgust 1905, št. 178, 2. priloga.

[61]  Skioptične slike so pobarvane slike, narisane na steklo, ki so jih projecirali s skioptikonom.

[62]  DN, 17. december 1909, št. 51, str. 406.

[63] Domoljub, 10. marec 1910, št. 10, str. 159, 160.

[64]  Kronika župnije Tržišče, 1. del in Domoljub, 14. november 1918, št. 46, str. 475.

[65]  Damjana Papež, Razvojne stopnje Osnovne šole Mokronog od njenih začetkov do II. svetovne vojne, v: Šolstvo v Mokronogu 1808–2008, Ob 200-letnici šolstva v Mokronogu, Mokronog 2008, str. 32.

[66]  Prav tam. Avtorica piše, da je Tržišče kralj osebno obiskal, ampak tega podatka v Kroniki šestrazredne ljudske šole v Mokronogu za leto 1919 in tudi v drugih virih nisem zasledila. Predvidevam pa, da bi morebitni kraljev obisk Tržišča prav gotovo bil v časnikih omenjen.

[67]  Domoljub, 3. julij 1919, št. 27, str. 279.

[68]  Kronika župnije Tržišče, 1. del, leto 1934.

[69]  Ustna vira: Janez Valant, Kaplja vas in Rozalija Strmole, Tržišče.

[70]  Domoljub, 1. maj 1919, št. 18, str. 183.

[71]  Za leto 1929 vir: Opšta državna uprava, banovine, srezi, opštine i gradovi, sastav, statistika i šematizam svih državnih ustanova, Zagreb 1932, str. 66 in za leto 1931: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 282.

[72] Opšta državna uprava, banovine, srezi, opštine i gradovi, sastav, statistika i šematizam svih državnih ustanova, Zagreb 1932, str. 66.

[73]  UT, 16. april 1925, št. 15, str. 3.

[74]  Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970, str. 158, 159.

[75]  SŠM, Šolska popisnica za javno osnovno šolo v Tržišču pri Mokronogu, 20. december 1923 in Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[76]  SŠM, Šolska popisnica za javno osnovno šolo v Tržišču pri Mokronogu, 20. december 1923.

[77]  Hrani Slovenski šolski muzej, Ljubljana.

[78]  Kronika župnije Tržišče, 1. del.

[79]  Domoljub, 8. december 1927, št. 49, str. 782.

[80]  Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[81]  SŠM, Kronika o razvoju šole v Tržišču.

[82]  Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini, Ljubljana 1934, str. 112.

[83]  To je bila hiša Terezije Jelenc, ki so ji rekli ‘Rohovška Rezka’. Umrla je 22. januarja 1952, stara 82 let. (podatek iz Kronike župnije Tržišče, 2. del). Danes stoji na istem mestu hiša družine Erman, Tržišče 31. Za podatek se zahvaljujem Rafaelu Blažiču.

[84]  Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[85] Fotografija je last Ivana Pišla, Ljubljana.

[86]  Imenik šolskih oblastev, osnovnih, meščanskih in srednjih šol ter učiteljstva v Sloveniji, Ljubljana 1921 (stanje konec šolskega leta 1920/21), str. 67. Andrej Skulj (1880–1956) se je kasneje ukvarjal tudi s pisanjem šolskih priročnikov za mladino na temo sadjarstva in vrtnarstva – npr. Sadjarčki, Naša zelenjad, Vrtnaričice ter čitank za prve razrede šole.

[87]  Kronika župnije Tržišče, 1. del, leto 1912.

[88]  DN, 27. marec 1919, št. 13, str. 51.

[89] Kronika dvorazredne ljudske šole na Telčah, šolsko leto 1919/20. Kroniko hrani OŠ Tržišče.

[90]  Kmetijski list, 23. februar 1922, št. 8, str. 4.

[91]  Imenik šolskih oblastev, osnovnih, meščanskih in srednjih šol ter učiteljstva v Sloveniji, Ljubljana 1921 (stanje konec šolskega leta 1920/21), str. 56.

[92]  Kmetijski list, 4. avgust 1922, št. 31, str. 2.

[93]  UT, 4. avgust 1922, št. 31, str. 4.

[94]  UT, 10. avgust 1922, št. 32, str. 4.

[95]  UT, 19. maj 1921, št. 21, str. 2 in UT, 19. oktober 1922, št. 42, str. 2 in 3.

[96]  UT, 28. september 1922, št. 39, str. 4.

[97]  Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, Ljubljana 1923, str. 50. Glej še opombo št. 75.

[98] UT, 1. oktober 1925, št. 37, str. 4.

[99] UT, 23. julij 1925, št. 29, str. 3.

[100] UT, 18. oktober 1928, št. 11, str. 3.

[101] Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, Ljubljana 1928, str. 77.

[102] UT, 4. februar 1920, št. 5, str. 2. Objavljena je kratka novica o zborovanju tržiškega okrožja Pedagoškega društva v Krškem v Mokronogu 22. januarja 1920. Od kdaj dalje se je uporabljalo ime tržiško okrožje oziroma Tržiški učiteljski krožek, v pregledanih virih nisem zasledila.

[103]  NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis Krajnega šolskega sveta v Tržišču, 29. oktober 1926, šk. 428.

[104]  Seznam imen, ki je nepopoln, povzemam po podatkih za šolo Mokronog, ki je prav tako sodila v šolski okraj (srez) Krško. Damjana Papež, Razvojne stopnje Osnovne šole Mokronog od njenih začetkov do II. svetovne vojne, v: Šolstvo v Mokronogu 1808–2008, Ob 200-letnici šolstva v Mokronogu, Mokronog 2008, str. 64.

[105] NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis škofijskega ordinariata ŽU Tržišče z dne 16. marec 1935, šk. 428.

[106] SŠM, Pregled k načrtu šolskega okoliša Tržišče v času, ko je bil vodja Bizjan.

[107]  Dolenjski list, 25. november 1965, št. 47, str. 18.

[108] Hrani Slovenski šolski muzej, Ljubljana.

[109]  Damjana Papež, Razvojne stopnje Osnovne šole Mokronog od njenih začetkov do II. svetovne vojne, v: Šolstvo v Mokronogu 1808–2008, Ob dvestoletnici šolstva v Mokronogu, Mokronog 2008, str. 36.

[110] Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1936/37, Ljubljana 1938, str. 7. Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1938/39, Ljubljana 1940, str. 9. Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1939/40, Ljubljana 1941, str. 8.

[111] Last družine Vodenik, Pijavice.

[112]  Šolsko naznanilo za Ano Gorenc v šolskem letu 1922/23, ko je obiskovala 4. razred Petrazredne javne osnovne šole v Tržišču. Do leta 1925 so bile ocene obratne kot kasneje in danes: 1 je pomenila izvrstno ali odlično in 5 – nezadostno. Naznanilo last Janeza Valanta, Kaplja vas.

[113]  Predmeti zapisani na osnovi Izkazov o šolskem napredku za Leopolda Korena, ki je tudi lastnik obeh dokumentov.

[114] NŠAL 10, župnija Tržišče, dopis župnika Franca Vidmarja škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 25. januar 1923 in dopisa župnika Karla Supina škofijskemu ordinariatu v Ljubljani, 8. julij 1935 in 6. november 1936, šk. 428.

[115]  Prav tam. Dopis Srezkega načelstva Krško župniku Karlu Supinu, 12. september 1932.

[116] Domoljub, 26. december 1918, leto 31, št. 52, str. 529.

[117] UT, 26. november 1931, št. 17, str. 1.

[118] Last Leopolda Korena, Ljubljana.

[119] Kronika župnije Tržišče, 1. del, leto 1936.

[120] Kronika župnije Tržišče, 1. del, leto 1938.

[121] Stavbo so krajani imenovali tudi prosvetni dom in je bila požgana med drugo vojno. Leta 1952 so poškodovano stavbo porušili in v letu 1977 je bil na tem mestu postavljen spomenik NOB. Kronika župnije Tržišče, 1. in 2. del ter ustni vir: Rafael Blažič, Tržišče.

[122] Kronika župnije Tržišče, 1. del, leti 1934 in 1940.

[123] Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[124] Hrani Slovenski šolski muzej, Ljubljana.

[125] Glavni vir za predstavitev tega obdobja je Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, ki jo je pisala za leta vojne Feliksa Ostroveršnik julija 1946. V kolikor je uporabljen drug vir, je ta naveden.

[126] Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[127] Prav tam.

[128] SŠM, Podatki o dogodkih na šolah za časa domovinske vojne. Zapis Felikse Ostroveršnik 18. julija 1946.

[129]  Šolska kronika državne OŠ v Tržišču, zapis Alojzije Marin.

[130] Glej opombo št. 128.

[131] Letno spričevalo iz leta 1942 za Leopolda Korena, učenca I. razreda višje ljudske šole Tržišče. Last Leopolda Korena, Ljubljana.

[132] Glej opombo št. 128.

[133] Prav tam.