Nikoli si nisem mislil, da bom doma imel šolo. Mislil sem, da imajo to možnost samo otroci premožnih staršev, a zaradi spleta okoliščin, smo tudi mi primorani ostati doma in opravljati šolsko delo na daljavo. Najprej sem mislil, da bo bolj preprosto, da le ne bo toliko dela, da bodo bolj kot ne počitnice. A sem se uštel.
Moj dan je zelo pester. Dopoldnevi so namenjeni šoli. Zjutraj se zbujam ob 8. uri. Pojem zajtrk, nato pa preverim, kaj nam je učiteljica poslala po e-pošti, kaj je potrebno tisti dan narediti. In se lotim dela.
Največ dela je bilo pri matematiki, malo manj pri ostalih predmetih. Snovi je zelo veliko. A sedaj je še težje, saj nimam ustrezne razlage, da bi snov res razumel. A dobro je vsaj to, da lahko za razlago vprašam atija, mami ali pa strica Sandija. Veliko je dela v delovnih zvezkih, malo pa tudi na računalniku. Delo sem tako končal okoli pol dvanajstih, nato pa vse poslal učiteljici, kar je bilo potrebno. Pošiljal sem obnovo knjige Zmaj straši opolnoči, slike praktičnega dela zunaj, časovni trak …
Potem je čas za kosilo. Pri pripravi kosila sem mami vedno pomagal, po kosilu pa sem pomil še posodo. Nato pa sem se odpravil ven, da sem opravil naloge še za šport, naravoslovje in tehniko in likovno umetnost. Pri teh dejavnostih sem zraven povabil še starša in smo se zraven zelo zabavali. Pri športni uri je bil vsak dan drug v vlogi trenerja in smo delali naloge. Dvakrat pa smo imeli pohod. Vzeli smo še naša psa Čarlija in Lupkota in odpravili smo se na najmanj dvourni pohod. Prvi pohod smo imeli po Malkovcu in Slančjem vrhu. Drugi pohod pa je potekal mimo Škovca do Svetega Vrha. Vrnili smo se prijetno utrujeni.
Pouk na daljavo je zelo težavno delo. Vendar bo vsak dan lažje, ko bomo vzpostavili ritem, podoben kot v šoli. Vseeno pa je bolj sproščeno, saj nimam pouka 45 minut, kot ga imam v šoli. Sam si lahko razporedim delo. Ampak vseeno upam, da bom lahko kmalu spet šel v šolo. Pogrešam sošolce, prijatelje, učitelje …
Lovro Povše, 5. razred
